{"id":18145,"date":"2013-03-08T22:00:58","date_gmt":"2013-03-08T20:00:58","guid":{"rendered":"http:\/\/www.menzaprikoritu.org\/?p=18145"},"modified":"2021-11-26T23:29:58","modified_gmt":"2021-11-26T22:29:58","slug":"14-mednarodni-feministicni-in-queerovski-festival-rdece-zore","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/menzaprikoritu.kudmreza.org\/?p=18145","title":{"rendered":"14. mednarodni feministi\u010dni in queerovski festival Rde\u010de zore (5.-10. marec 2013, Ljubljana)"},"content":{"rendered":"

Performans:
\nPetja Grafenauer, Zoran Srdi\u0107 Jane\u017ei\u010d,\u00a0 Simon Macuh (SLO): Mojca, ne jezi se<\/em><\/strong><\/p>\n

Performans Marcela Duchampa z Evo Babitz, ki ga je dokumentiral Julian Wasser, je bil uprizorjen v Pasadena Museum of Art leta 1963 ob retrospektivni razstavi M. Duchampa. Performans, bolj znan kot Igra \u0161aha z golo modelko, je buril duhove \u017ee od \u010dasa nastanka. Petja Grafenauer, Simon Macuh in Zoran Srdi\u0107 Jane\u017ei\u010d so si ga zamislili v malce spremenjeni obliki \u2013 tokrat z namizno igro \u010dlovek ne jezi se.<\/p>\n

Dru\u017ebenokriti\u010dni poudarek performansa se navezuje na moralizirajo\u010do noto ljubljanske mestne svetnice, ki je v lanskem letu dvakrat napadla kulturne institucije glede razkazovanja golih, polgolih oz. razkritih \u017eenskih teles in ji je performans Mojca ne jezi se tudi posve\u010den.<\/p>\n

V performansu se glede na Duchampovega vloge preobrnejo: pozicijo mo\u010di sedaj predstavlja \u017eenska, ne priviligirani beli mo\u0161ki umetnik, ki kot avtor z vzvodi nadzora diktira situacijo. Nagota kiparjev ob oble\u010deni kuratorki ponuja v premislek tudi upodabljanje in uprizarjanje mo\u0161ke golote in izziva dvoli\u010dno konvencionalno prepri\u010danje o tem, kam sodi in kam ne sodi (\u017eenska) nagota. Tu ni transformacije od dejanskega (nagota, prikraj\u0161anost za obla\u010dila) k idealu (golota), t.j. v idealno umetni\u0161ko obliko, ki je gradila \u017eanr akta zahodne tradicije, danes pa neovirano in brez ugovorov politi\u010dnih elit ostaja v slu\u017ebi reklamnih oglasov in \u0161e \u010desa. Ne, to je dejanska in resni\u010dna nagota, skozi katero trije nastopajo\u010di zavzemajo dr\u017eo zagovarjanja umetnosti, v okviru katere je bila \u017eenska golota v Sloveniji v leto\u0161njem letu \u017ee ve\u010dkrat javno obsojena.<\/p>\n

Nastopajo\u010di in avtorji performansa Mojca ne jezi se<\/strong><\/em>:<\/p>\n

Dr. Petja Grafenauer<\/strong> (1976, Ljubljana) je kuratorka, publicistka, urednica in predavateljica, ki je v letu 2013 zaposlena kot kustosinja v MGML v Ljubljani. Ukvarja se predvsem s sodobnim slikarstvom in konstrukcijo diskurza v sodobni umetnosti. Med letoma 2005 in 2006 je vodila kulturno redakcijo Radia \u0160tudent, od leta 2007 do 2009 je bila kuratorka Galerije Ganes Pratt v Ljubljani. Od leta 2005 predava zgodovino sodobne umetnosti na Visoki \u0161oli za umetnost Univerze v Novi Gorici. Redno sodeluje z SCCA-Ljubljana in je sourednica revije Likovne besede. Leta 2008 je iz\u0161la njena monografija Aleksij Kobal, leta 2010 pa je uredila knjigo Avtenti\u010dni interes (izbrani zapisi Zdenke Badovinac). Kot kuratorka je sodelovala pri projektih Nove tendence (UGM, 2010), Ho\u010demo biti svobodni, kot so bili o\u010detje (MGLC, 2010), 28. grafi\u010dni bienale: Matrica: nestabilna realnost: 6 opic, 300 kuvert in 1 ljubezen: \u201cNepopolno kot vedno\u201d (2009) in 16. slovenska kiparska razstava (2012). V letu 2013 samostojno pripravlja \u0161e razstavo Ignacija Uriarteja v Galeriji \u0160KUC in razstavo Igorja E\u0161kinje v Galeriji Alkatraz.<\/p>\n

Zoran Srdi\u0107 Jane\u017ei\u010d<\/strong> (v koprodukciji z Zavodom GULAG), kipar (Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Ljubljana), vizualni umetnik in lutkar, deluje na podro\u010dju sodobne umetnosti: performansa, kiparstva, risbe, grafike in knjige umetnika. V svojem delu ga zanima predvsem humor, ki ga uporablja, da poudari nevralgi\u010dna mesta v na\u0161em vsakdanjem \u017eivljenju in svetovnih trendih. Pogosto uporablja teoreti\u010dne koncepte sodobnih filozofov na podro\u010dju vizualne umetnosti. Kot performerja ga zanimajo javne skulpture in njihove funkcije v javnem prostoru (Javni kipi, 2011), body art (estetizacija, gnusnost in mitizacija telesa, Corpus Indeterminata, 2010) in javne intervencije (Javna branja, 2011\u2013v teku). Zaposlen je kot oblikovalec lutk v Lutkovnem gledali\u0161\u010du Ljubljana. Njegova dela so bila razstavljena na 14 samostojnih in 32 skupinskih razstavah v Sloveniji. Razstavlja tudi v tujini, je ustanovitelj mednarodnega kiparskega festivala Metamorfoze, s sodelavci umetniki je ustanovil Modri krog (organiziranje razstav od leta 1999), ki je predhodnik umetni\u0161ke skupine Gulag intervencije.
\nhttp:\/\/gulag.si\/<\/p>\n

Simon Macuh<\/strong> (1971, Celje) je kon\u010dal Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (akademski kipar) in Filozofsko fakulteto v Ljubljani (univerzitetni diplomirani filozof) ter je samozaposlen v kulturi. Deluje na podro\u010djih performansa, kiparstva, videa ter interakcije med prakso in teorijo. Formalno in vsebinsko raziskuje dru\u017ebene odnose, tako da se izrazito posve\u010da delu znotraj skupin ali se povezuje s posamezniki in skupinami. Svoje delo vidi kot gradnjo socialne skulpture, ki se od primera do primera za\u010dasno manifestira v javnih ali zasebnih prostorih. To povezovanje \u017eivljenja in dela bele\u017ei v razli\u010dnih medijih, s katerimi eksperimentira.<\/p>\n

Koprodukcija:<\/strong> Zavod GULAG<\/p>\n

Koncert<\/strong>:
\n\u017denska sekcija Theremidi Orchestra (SLO)<\/strong>
\n\u017denska sekcija Theremidi Orchestra bo za Rde\u010de zore pripravila poklon skladateljicam elektronske glasbe iz petdesetih in \u0161estdesetih let prej\u0161njega stoletja kot so Daphne Oram, Delia Derbyshire, Else Marie Pade, Eliane Radigue in ducat drugih.<\/p>\n

Teremidi je s povezavo na ra\u010dunalnik ali MIDI glasbeni instrument nadgrajeno in raz\u0161irjeno osnovno senzorsko vezje, teremini, ki je v dvajsetih letih prej\u0161njega stoletja nastalo kot stranski produkt pri razvoju radia in velja za enega prvih elektronskih glasbil ter je po vsej verjetnosti edino elektronsko glasbilo, na katerega se igra brez dotika.<\/p>\n

Zasedba Theremidi Orchestra je pred dobrim letom nastala iz udele\u017eencev delavnice Teremini in teremidi fizi\u010dni vmesnik v organizaciji Ljudmile. Je avdio-vizualni orkester, ki ustvarja tako slike kot brne\u010de, hre\u0161\u010de\u010de in hrupne zvoke. A tu ne gre le za avdio-vizualni performans, marve\u010d za stav, ki simpatizira tako z aktivizmom, dru\u017ebeno anga\u017eiranostjo, etiko \u201cnaredi sam\u201d in feminizmom. Prek recikla\u017ee neuporabnih predmetov v antene raziskujejo elektromagnetna polja in proizvajajo zvok, ki nasprotuje iz\u010di\u0161\u010denemu, zlo\u0161\u010denemu, hegemonskemu mainstream zvoku.<\/p>\n

\u017denska sekcija Theremidi Orchestra nadaljuje z delom mati\u010dne skupine, ki je do danes nastopila \u017ee dvanajstkrat na razli\u010dnih medijskih festivalih, delavnicah in prireditvah. \u017denska sekcija izpostavlja \u017eenske predstavnice, ki tudi v dana\u0161njem svetu tehnologije mnogokrat ostajajo pozabljene in spregledane. Prvi\u010d so v tej postavi nastopile oktobra 2012 v Kiberpipi na dan Ade Lovelace, ki velja za pionirko v ra\u010dunalni\u0161kem programiranju.<\/p>\n

Zasedba:<\/strong> Tina Dolin\u0161ek, Ida Hir\u0161enfelder, Sa\u0161a Spa\u010dal in Robertina \u0160ebjani\u010d<\/p>\n

Povezava:<\/strong> wiki.ljudmila.org\/Theremidi_Orchestra\/Women_Section<\/a><\/p>\n

Maneki Neko\u010d (A)<\/strong>
\nGra\u0161ki Maneki Neko\u010d je \u017eenska glasbena zasedba s pomenljivim imenom \u2013 maneki-neko je namre\u010d japonska kerami\u010dna ma\u010dka, ki naj bi prina\u0161ala sre\u010do. \u010clanice Maneki Neko\u010d se spogledujejo s feministi\u010dnim in punk gibanjem riot grrrl iz devetdesetih, ki se je borilo proti seksizmu in zavzemalo za prodor \u017eenskih glasbenic in umetnic. Kljub idejnemu simpatiziranju z gibanjem pa se glasbeno Maneki Neko\u010d od njega precej razlikujejo, saj niso tako udarne, temve\u010d bi jih lahko uvrstili v alternativno pop-folk glasbo. Odrsko kilometrino dekleta nabirajo predvsem po avstrijskih odrih, septembra 2012 pa so samoizdale prvenec Put the cat among the pigeons.<\/p>\n