Omenjeni stavek se lahko sliši kot oguljena fraza, toda iz ust basista eksplozivne avant-jazzovsko-rockovske trojke ZU je mišljen še kako resno. Dokaz za to sta izjemna delavnost in produktivnost italijanske skupine, ki se kažeta tako v njeni obsežni diskografiji in zavidljivi koncertni kilometrini, kakor tudi v prostrani mreži sodelovanj z eminentnimi imeni rockovsko-jazzovskih struj, ki jim drznost in raziskovalni duh nista tuja.

Od zadnjega obiska ZU v Menzi pri koritu je minilo pet let. V tem času so se bobnar Jacopo Battaglia, basist Massimo Pupillo in saksofonist Luca T. Mai med drugim povezali z neumornim Mikeom Pattonom (Faith No More, Fantomas, Peeping Tom, Tomahawk …) in po letu skupnega koncertiranja lani za njegovo založbo Ipecac izdali odličen studijski album Carboniferous. S ploščo, na kateri se improvizacija umika tršim rockovskim/metalskim prijemom in ki sta jo s svojim prispevkom začinila Mike Patton in King Buzzo (The Melvins), so ZU prav gotovo razširili krog svojih privržencev.

Biografija:
ZU so nastali v drugi polovici devetdesetih let v Rimu, mestu, ki se je ponašalo z močno skvotersko sceno, za katero je bilo značilno živahno hardcorovsko koncertno dogajanje. Bodoči člani ZU so tako odraščali z varovanci založb, kot sta Alternative Tentacles in Dischord. Prav bendi, kot je No Means No, pa so jih navdali z željo, da bi tudi sami resneje poprijeli za instrumente. Hardcorovska zapuščina se pozna tako v načinu dela kot v sami glasbi ZU, toda to še zdaleč ni edini vpliv na njihovo ustvarjanje. S preprosto, a učinkovito kombinacijo basa, bobnov in saksofona je trojka namreč razvila samosvoj glasbeni izraz, ki je – če jo že poskušamo opredeliti – nekakšna fuzija eksperimentalnega rocka, metala, no-wavea, jazza, noisea …
Do danes so ZU posneli 14 albumov za založbe, kot so Atavistic, Frenetic, Red Note, Public Guiltd itd., na spisku njihovih sodelovanj pa najdemo imena, kot so Steve MacKay (The Stooges), Joe Lally in Guy Picciotto (Fugazi), Thurston Moore (Sonic Youth), Damo Suzuki (Can), Ken Vandermark in Mats Gustafsson, Han Bennink in Hamid Drake, Eugene Chadbourne in Nobukazu Takemura.

Ob še sveži reizdaji albuma The way of the animal powers (2005) na vinilu se radovednim ušesom v bližnji prihodnosti obeta še njihovo sodelovanje z No Means No, kakor tudi skupni diskografski izdelek z Dälek Big Bandom.

Zasedba:
Jacopo Battaglia (bobni)
Massimo Pupillo (bas)
Luca T. Mai (saksofon)

Povezavi:
myspace.com/zuband
zuism.org

ŽOAMBO ŽOET WORKESTRAO
„… jedan od najunikatnijih slovenskih izvođača kojima se apsolutno nikuda ne žuri jer su izvan takoreći svih trendova.“ (terapija.net, 6. 11. 2008)

Drži, Žoambo Žoet Workestrao so zasedba, ki ji na domačem dvorišču (pa i šire) ni para in ki nikoli ne daje občutka, da bi se ji kam mudilo. Toda če si ogledamo njeno biografijo, vidimo, da je do svoje polnoletnosti pravzaprav dosegla marsikaj, kar drugim, na videz ambicioznejšim bendom ne uspe nikoli. Konec koncev je že lep čas na čelu domačega avant-rocka.

Četudi bi jih težko imeli za hiperaktivne, »Žoamboti« vzdržujejo diskografsko in koncertno kontinuiteto, ki pozornemu poslušalcu jasno razkriva njihov razvoj od zgodnjih devetdesetih dalje. Ilustrirajmo: če so ob objavi svojega prvega komada, »Jokla«, na kompilaciji No Border Jam leta 1993 ironično zapisali »Sorry for our leaving communism only recently and not being able to provide EEC sound quality« [Oprostite, ker smo šele nedavno zapustili komunizem in nismo uspeli zagotoviti evropske kakovosti zvoka], se cedeju Lahko je s polno ritjo celibati (ZRŠ/KUD Mreža 2008) tako po zvoku kot po drugih kriterijih pozna vmesnih petnajst let. Glasbena redakcija Radia Študent kot ena redkih medijskih sredin, ki se sistematično posveča spremljanju domače godbene bere, ga je celo razglasila za domači album leta 2008.

Hkrati so Žoambo Žoet Workestrao tisti bend, ki verjetno najbolje med vsemi domačimi zasedbami pozna klube »od Londona do Zrenjanina« in »od Kopra do Murske Sobote«, pri čemer jim gre gotovo na roko pretekli in sedanji aktivizem ter sooblikovanje programa v domačem klubu, Menzi pri koritu, s katerim sta dve tretjini benda tesno povezani vse od njegove ustanovitve.

Ivo Poderžaj (bas, vokal), Gregor Belušič (kitara, vokal) in Marjan Stanić (bobni) se na domač teren vračajo dve leti po promociji plošče Lahko je s polno ritjo celibati. Sodeč po nedavno odigranem koncertu v Kinu Šiška se za njihovo koncertno kondicijo ni bati, prav tako pa jih tudi inspiracija ni pustila na cedilu, saj se nameravajo še pred poletjem zapreti v studio in posneti material za svoj šesti album.

Izbrana diskografija:
Kabelski kresovi, MC (FV, 1994) ~ Druga liga, kompilacija (ZPSV, 1995) ~ Laibach-Tiranha, split cd (ZPSV, 1998) ~ Paket angažma (Domači posnjtki, 2000) ~ Svakoga dana u svakom pogledu sve manje nazadujem (Domači posnjtki, 2003/Manufracture 2004) ~Življenje brez janeza/Das leben ohne anus/Life without anis (Manufracture, 2005) ~ Cum Rectum Plenum Celibatare Facile Est/Lahko je s polno ritjo celibati, CD (ZKP RŠ/KUD Mreža, 2008)

Povezava:
myspace.com/zoambo

Vstopnina: 10 € (v predprodaji) in 12 € na dan koncerta. Vstopnice lahko rezervirate na naslovu: info.menza@gmail.com.