Dve leti po odličnih koncertih na Jazz Festivalu Cerkno in v klubu Gromka na Metelkovi se z novim album Nawyki Przyrody za popotnico vrača peterica iz Wroclawa v postavi:

Marcin Ciupidro – vibrafon
Artur Majewski – trobenta, električni pianino
Maciej B±czyk – kitara
Marcin O¿óg – kontrabas, basovska kitara
Kuba Suchar – bobni, MiniMoog

Robotobibok so nastali leta 1998, kitarist Maciek pa o članih benda napol v šali napol zares pravi, da so še zelo mladi, zato je njihova preteklost zelo čpista in v bistvu nezanimiva: tako glede sodelovanj, stranskih projektov kot tudi škandalov. Zato pa je toliko bolj zanimiva njihova sedanjost, ki obsega nastope na mnogih jazzovskih festivalih (med drugim so bili tudi eni izmed nosilcev prvega dne lanskoletnega festivala v Saalfeldnu), ogrevanje publike pred izvajalci, kot so Nils Peter Molvaer in Chicago Underground Duo, ter obisk Amerike, kjer so se med drugim ustavili tudi v newyorškem Knitting Factory ter washingtonskem Velvet Loungu.

Robotobibok je bil sprva kvartet, ki je združeval saksofonista Adama Pindura, kitarista Macieka Baczyka, kontrabasista Marcina Ozoga in tolkalca Kubo Sucharja. V takšni postavi so fantje pred tremi leti posneli prvenec Jogging, ki so ga izdali na založbi Vytvornia Om. Že takrat se jim je v dveh pesmih pridružil trobentac Artur Majevski, ki je kasneje postal tudi enakopraven član Robotobiboka.

Po definiciji je robot stroj, ki mehansko opravlja neko delo. Ko opravlja delo, je v gibanju. Gibanje je vsekakor ena izmed lastnosti, ki določajo glasbo Robotobibok. Gibanje kot valovanje, kot naraščanje in padanje,
stopnjevanje in umirjanje ter nenehno nakazovnje vrhunca: eksplozije, ki je ni in ni, ker je tik pred zdajci preprečena. Robotobibok vseskozi dajejo občutek, kot da jih skozi glasbo nosi neka nevidna sila, ki izvira v kozmosu. Morda je ta sila v sedemdesetih letih pobegnila Weather Report, Passport, Milesu ali pa celo Jarru in se naselila v Robotobibokovcih? Ali pa je pobegnila iz moderne postrokovske kovačnice, skupaj z željo po nadgradnji kozmičnega zvoka z rabo drugih sodobnih prijemov? Ne glede na to, od kod prihaja, je moč, s katero napaja glasbo, neizmerna, vrhunec glasbe same pa je njena celota, zlepljena iz raznolikih delov: kozmičnega fusiona, odtrganega breakbeatovskega bobnanja, nezemeljskih zvokov, ustvarjenih z analognim Moogom in Arpovim Odysseyem, dramatičnih pihalskih improvizacij ter sexmobovskega kontrabasa. To morda označuje drugi del imena ben da – obibok v poljščini pomeni nekaj takega kot brnenje. Robotobibok: brnenje, povzročeno zaradi gibanja.

Osrednja vloga v Robotobiboku nedvomno pripada akustični, zelo ritmicni tolkalski in kontrabasovski sekciji, ki pa ni sebična, pač pa velikodušno daje prostor in čas tudi drugim glasbilom, katerih melodije se igrivo prepletajo, združujejo in ločujejo ter ustvarjajo v nasprotju s svojo igrivostjo pravzaprav nekoliko meditativno, na trenutke že kar mračnjasko ozračje. To je posledica “robotsko mehanskega, večkratnega zaporednega ponavljanja istih melodij ter dramatičnih in strašljivih spremljevalnih zvokov iz analognih sintetizatorjev.

Ta dramatičnost je na drugem albumu Instytut Las, ter novem, Nawyki Przyrody še stopnjevana, in človek nikakor ne more mimo asociacij, ki ga kljub modernim prijemom Robotobiboka vedno znova napeljejo na konec šestdesetih in v sedemdeseta leta ter do misli, da bi bila takšna muzika odlična podlaga za kakšne takratne James Bonde, Mission Impossible in podobne kriminalke.

Pvzetek teksta Sabine Kraner, objavljen v reviji Muska.

Ne zamudite!

Organizacija: Menza pri koritu.
_________________________

Napoved:
– MMC, 16. 8. 2005.