Recenzija: Radio Študent, 7. 5. 2008 Recenzija nastopa montrealskih razturačev AIDS Wolf in Br-Ass-Bass Hit, ki so ružili v Menzi pri koritu na Metelkovi (Tea Hvala)
Lahko bi rekli, da se je sinočnji koncert pričel že pred koncertom, z otvoritvijo nove poslikave na sosednji Jalla Jalli, kjer je na strehi s kratko improvizacijo na dudah med drugimi nastopil Andrej Fon. Improvizacijski je bil tudi nastop ad hoc zasedbe Br-ass-Bass Hit, ki je koncert v Menzi pričela med publiko; vsak glasbenik se je iz svojega kota – z balkona, izza šanka, od vhoda in zadnjega dela dvorane – počasi približeval odru. Skupaj s približevanjem je naraščala tudi jakost sprva jazzovskega pihalnega jama na dudah, klarinetu, trobenti in pozavni, kateri so se kasneje pridružili še kontrabas, kitara, bobni in takoimenovani hurli-gurli, strunska pogruntavščina Samota Kutina iz eksperimentalnega cirkusa Salamandra Salamandra. V zasedbi Dario Cortese na dudah, Simon Vene na trobenti, Linč na bobnih in pozavni, Andrej Fon na klarinetu, Miha Kunšič na kitari in Boštjan Benčič na kontrabasu smo poslušali stopnjevanje v smer bučnosti, ki ga je – preden bi se izpelo v brezkončno repeticijo – rešil Linčev nenadni bobnarski vstop in enako nepričakovan konec, ki se je v tišino iztekel z nežnimi zvoki Samotovega hurlija.
AIDS volkovom je v hipu, ko so stopili na oder in vklopili štrom, prekurilo basovski ojačevalec. Že je zakrožila šala, da je bil to najkrajši nojzerski koncert, kar smo jih kdajkoli slišali na Metelkovi – seveda, če odštejemo neme solo nastope Minimal Bastarda – ko je bend vendar našel zamenjavo. Začeli so tako, kot se spodobi: neusmiljeno bučno in gotovo bolj živce kot srce parajoče za tiste, ki jih v zvočno razdejanje Wolf ni potegnila kombinacija razbijaškega ritma in bobnečih rifov a la Arab on Radar, Lightning Bolt ali celo bolj dostopnih Death From Above 1979. A mogoče si je hrup, ki ga Wolf bruhajo že kakih pet let, res lažje predstavljati z besedami, izposojenimi od Captaina Beefharta: AIDS Wolf zvenijo kot »lignji, ki se v polietilenski vrečki bašejo s testom«.
Natanko takšna je tudi specifična in vendar za nojzerje pričakovana estetika AIDS Wolf: vizualno nasilje sitotiskanih plakatov in naslovnic, ki jih ročno izdelujeta bobnar Special Deluxe in pevka Hiroshima Eye v svoji delavnici Seripop, je v preobloženosti, kontrastih in florescentnih odtenkih gneva, ki naj bi, če se vrnemo k zvoku, poslušalce pregnal. Sinoči je prav ta destruktivna moč začarala in v veselje spravila kakih dvajset, trideset ljudi, ki smo hedbengali, se tresli, gugali in krožili v vrtoglavem ritmu bobnov in spolzkih rifih obeh kitaristov, treznila pa nas je drobna, v črno ogrinjalo in pajkovski kostum odeta pevka, ki se je cel koncert sprehajala med folkom in preverjala našo odzivnost na njen glas, obraz, dotik.
Zasedbo Wolf že od nastanka spremljajo določena fama in visoka pričakovanja. Razlogov za to je več: najprej spadajo med bende, ki so se v za umetniško ustvarjanje izjemno vzpodbudnem okolju t.i. kanadskega Berlina oz. v Montrealu lahko izoblikovali ob praktični podpori nekdanjih Godspeed You Black Emperor, ki so dobiček od svoje slave investirali v lokalno sceno; člani Godspeed razpolagajo, na primer, z dvema kluboma, ki sta namenjena eksperimentalni glasbi. Potem je tu dejstvo, da bend AIDS Wolf podpira legendarna založba Skin Graft, tudi dejstvo, da je prvi album The Lovvers iz leta 2006 posnel Arlen Thompson iz zasedbe Wolf Parade, pa podatek, da člani AIDS Wolf igrajo tudi v bendu Les Enfants Sauvages in v power duetu Hamborghinni!, kitarist pa igra tudi s člani bolj znane montrealske zasedbe Bell Orchestre.
A medtem ko je kar nekaj kritikov kljub ugodnim referencam glasbo AIDS Wolf odpisalo kot neravno posrečeno kopijo kakšnih Scissor Grils, Melt Banana ali tudi prej omenjenih Arab on Radar, je bil sinočnji koncert izjemna osvežitev za ušesa, katerim se v Ljubljani upravičeno toži po tako naspidiranem »power nojzu«.
