Džez pri koritu: Umezu Kazotoki’s Kiki Bend (Japonska)
Kazutoki Umezu je izredno dejaven in ploden japonski jazz glasbenik, ki je že od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja tudi pomemben sokrivec newyorške down-town scene, kjer je igral z glasbeniki, kot so John Zorn, Tom Cora, Marc Ribot, Wayne Horvitz, Curtis Fowlkes, Ned Rothenberg, Anthony Coleman, Fred Frith, Don Byron in podobnimi. Poleg tega se lahko pohvali s sodelovanji z jazz eminencami, kot so George Lewis, Lester Bowie, Oliver Lake, David Murray, William Parker, Rashid Ali, Mal Waldoron,Yoshihide Otomo in Peter Brotzman, izven jazza pa se je glasbeno srečal med drugim še z B. B. Kingom ter z zasedbama Ian Dury & the Blockheads ter Fanfare Ciocarlia.
Svojo zasedbo Kazutoki Umezu »Kiki« bend je ustanovil leta 1999 in z njo do sedaj izdal okoli pet albumov. Z izvrstnimi muzičisti, ki znajo skupaj z njim poskrbeti za tehnično dovršeno in navdušujočo igro, si da duška z udarnim in energičnim jazz-funkom, kot bi ga zagrešili skupaj Defunkt, Jamesom Chancom in X-legged Sally.
Kazutoki Umezu – saksofoni, klarinet Natsuki Kido – kitara Takeharu Hayakawa – bas Joe Trump – bobni
Rš recenzija, Radio Študent, 7. 11. 2008, piše: Tit Podobnik
V glasbenem svetu poznamo več vrst legendarnih izvajalcev. Najprej so tu tisti, ki jih ena plošča ali krajše plodno obdobje izstreli med nesmrtne, nato pa jim zmanjka nabojev in publika je na njihova stara leta primorana loviti drobtinice z bolj ali manj fetišističnih turnej. Potem so tu tisti, ki jih legendarne naredi surova časovna postavka in ustvarjalna profesionalnost, s katero jim tudi v zrelejšem obdobju iz koncertov uspe iztisniti maksimum. Ne gre pozabiti tudi tistih, ki jim po dolgih letih uspe ponovno vpreči in s tem zanetiti evforijo, pri kateri se odpusti praktično vse. Raznorodnih kriterijev je še več in čeprav so bolj ali manj relativne narave, je večina zmožna prepoznati legendo, ki jo v odkrivanju novih razsežnosti glasbe vodi neusahljiva ljubezen do nje.
Slednji kriterij nedvomno izpolnjuje Kazutoki Umezu, čigar pot je prepredena z najrazličnejšimi žanrskimi in medžanrskimi izleti. Dotaknil se je newyorškega downtowna, Knitting Factoryja, klezmerja, popa, etna in še česa, v zadnjem desetletju pa je s Kiki Bandom uspel napraviti pravi sublimni mash-up vsega, kar je do tedaj izkusil in odigral. Starejši poslušalci se gotovo spomnijo njegovega obiska ljubljanskega Jazz Festivala v Orwellovem letu z Doctor Umezu Bandom, včeraj pa nam je ob vnovičnem obisku zagotovil, da ta ni bil tudi zadnji.
Kiki Band seveda ni le Kazutoki Umezu. Skupek tehnično in melodično izjemno nadarjenih glasbenikov krasi neverjetna in nalezljiva zvočna kemija med enim najvidnejših japonskih progresivnih kitaristov Natsukijem Kidom, že iz prejšnjih Umezujevih projektov znanim basistom Takeharujem Hayakawo in od leta 2005 prisotnim newyorškim veteranom Joejem Trumpom, ki bi glede na včeraj prikazano lahko držal ritem tudi najbrutalnejšim metalskim bendom.
Letošnji ciklus večerov Jazz pri koritu tako ne bi mogel dobiti bolj udarnega zaključka. Rahla zamuda, ki je tako ali tako že del folklore, zglednega števila fenov ni prav nič zmotila. Uvod je kanček začinila le v primerjavi s ploščami nekoliko bolj surova zvočna podoba, ki se je z vsakim odigranim tonom vedno bolj stapljala z ostro in neposredno energijo, prihajajočo z odra. Za vzpostavitev avtoritete je bil tako potreben le uvodni del zmajskega komada Squirrelly Dragon, nadaljevalo pa se je kar v duhu frenetičnih vbodov s plošč Dowser in Demagogue. Z izjemo nekaj komadov je glavnina koncerta minila prav v sozvočjih omenjenih ploščkov, slišali smo tudi novo kompozicijo, ki naj bi jo Takeharu Hayakawa skomponiral prav za včerajšnji koncert. Uigranost pa je v progresivni strukturi pričala o že dodobra izvežbanem materialu. Na koncu so nas z bisom popeljali še nazaj v devetdeseta, ko je Umezu eklekticiral s Tomom Coro, Marcom Ribotom(beri: Ribojem) in drugimi. S stiskancem Vietnamese gospel in vzajemno obljubo o ponovnem snidenju so se po dveh dobro naoljenih koncertnih delih poslovili.
Kazutoki Umezu je eden tistih glasbenikov, ki ob umiku v ozadje svoj bend poslušajo nadvse pozorno in z ljubeznijo. Ob surovi moči Joejevih udarcev, Kidojevih sapo jemajočih sprehodih po kitarskem vratu in Takeharujevem debelem basiranju to niti ni posebno težko in tako smo bili na odru priča prenekateremu zamaknjenemu pozibavanju gospoda Umezuja. Sam je k temu dodajal svojo prepoznavno barvo tona, pri kateri je včasih potreben tudi pogled k njegovemu instrumentu, saj mu iz alta ponekod uspeva izvabiti prav tenorsko zveneče melodije. Ne preseneča torej, da ga štejejo med najpomembnejše in najprepoznavnejše pihalce na našem planetu, to je včeraj več kot dokazal. Je namreč eden redkih, ki so v en samcat komad zmožni umestiti top-shop melodijo in prepihavajoč izbruh, obenem pa kompozicija na jasnih temeljih trdno stoji. Pri Kiki Bandu tako še kako drži sicer v nekoliko drugačnih okoliščinah podana Feyerabendova teza: »Anything goes.«
Dobrih godb naokrog je na pretek. Urednik tarna, da ga daje objavni prostor. Teden filmske mrzlice se zna promptno zavleči v ves ministričin mandat, a tu so še abonmaji in nove pisarije, se pravi razkošje kulture in umetnosti.
Zato tale zdrs v ekonomični scenarij, pa ne po zgledu ideološke mantre gospodarstvenikov, temveč po zgledu narave samih godb. So jasne, glasne, prožne in učinkovite. V tem so kontrakulturne, so kljubovanje, kakor gre posrečeni neologizem. Njihove tonske tvarine ne moremo izločiti iz prostora, kjer jih igrajo glasbeniki in delijo z uživajočimi, ki vanje vnašajo pričakovanja in iz njih nepričakovano odnesejo nekaj drugega. Tega jim ne more odvzeti nihče.
Koncert tokijskega saksofonista Kazutokija Umezuja z bendom Kiki v Menzi je bil prijetna uvertura v tednu, posejanem s koncerti vseh vrst na vseh razpoložljivih zmogljivostih Ljubljane. Spomin na funkovski bend “dr. Umezuja” na jazz festivalu leta 1984 je oživel nekaj, kar tu pritlehno še traja, namreč razkorak med domorodskim umevanjem “džéza” in internacionalno “jazz” sceno, ki leti na vse strani. Kiki je hecen, malodane barski bend, ki v osnovi igra enostavne viže, le da jih zamota v strukturne hakeljce in napadalen zvok. Umezu ima oster, nič kaj sentimentalen in raziskujoč zven, s trdo ritemsko podlago (popolnoma jasno je, da je trend v današnjih električnih bendih močan in raznovrsten metalski ameriški bobnar). Sliko kazi konvencionalni kitarist, ki igra preveč, pregosto in predvsem “vse”. Nekaj komadov, ki so z distance obdelovali melodijske motive zahodne Azije (mi bi jim orientalistično rekli bližnjevzhodni), je Umezujev davek in odgovor na gibanje med newyorško in tokijsko sceno. Bil je klubovalen koncert, a nedorečen.
