DJ Flash Goran.
Organizacija: KUD Mreža.
_______________
Medijski odzivi:
– Jaša Kramaršič Kacin, Seks v mestu: Dan žena. Mladina 11, 18. 3. 2005:
Skrb, kako namenu primerno praznovati dan žena, je konjenica tudi letos prepustila festivalu Rdeče zore, ki se je letos že šestič zavzel za žensko stvar. Manifestacija, ki jo v primerjavi s starejšo in zajetnejšo sestro, Mestom žensk, krasi izrecnejši aktivistični ter lezbični predznak, skvotersko poreklo (KUD Mreža iz Menze pri koritu) in več rdeče barve, sicer že dolgo plodno sodeluje s sorodnimi inštitucijami, letos tako z mariborsko Pekarno, muskosoboškim MIKK-om in koprskim MKC-jem, a je letos prvič bušnila tudi preko meja rodne Metelkove.
Tja, v Viteško dvorano, jo je za osmomarčevski vrhunec popeljala iz prvotne ME3X nastala gledališka nanizanka, ki tokrat glasi ME5X5 in v kateri ima znani damski, zdravo histerični kvartet nemalo težav z odmotavanjem hudo zapletene zgodbe. Tudi če. In, tudi če si niste belili glave že ob prvih dveh delih, je v ME5X5, katere težišče se je s filmske montaže in prevrtavanja trakov prevesilo na intimne preokupacije in pikre komentarje avtoric, da je Ičija prešinil Seks v mestu, dovolj snovi za občasen hehet. Tudi krohot? Naj rečemo le, da je izdelovanje nanizank zahtevna obrt.
Sploh pa je v Križankah potekal samo uvod v pester večer, ki se je nadaljeval z nastopom kalifornijskih drag kings, v moške preoblečenih žena, Johnnyja The Big Cheese Mozzarelle in Rickyja Z. Starra, ki je dvignil temperaturo v Menzi. Prav, Rdeče zore so nizkoproračunski festival in tokratni starleti, ki sta še frišni na dragsterski poti, si ne moreta privoščiti asistence, zatorej tako boleči premori med posameznimi točkami. Ampak – zakaj se z redkimi izjemami, duhovitimi perverzijami besedil bebavih popevk, zdi, da Johnny in Ricky le nič kaj inventivno plešeta in celo odpirata usta v playbacku na nič kaj izbrane viže in da njuno karikiranje spolnih stereotipov loči od Fredyja le kup obscenih gest in dejstvo, da nista tistega spola, katerega uniforme nosita. Bi ob prizoru, ko sta se od Evrope prevzeta Johnny in Ricky našemila v slovenske navijače in zavrtela Predinovo Zdravljico, nekatere pa so celo pritegnile tej govedini, prisegli, da smo preživeli bizarnost večera? Bi. Napak. Zakaj v Gromki je že čakala zagrebška naivka Dunja Knebl, da tekom kantavtorske monodrame Zakaj sem pri 47-ih postala javna pevka ali strah pred kloniranjem, z muziko in besedo podoživi svojo usodo in pojasni svoja dejanja. Kneblova tako doživi (s pentljo na glavi in s knedlom v grlu) regresijo do prvega nastopa pred poslanci Združenih narodov in (z vrtnico v laseh) neverjetno potegne na Miro Marković, s katero se je igrala v peskovniku, sicer pa že njeno dobrosrčno popisovanje življenjske poti od enega do drugega fatalnega moškega in ena hudo spevna o prednostih konjev pred človeškimi žrebci, poskrbita, da laže zdrkne katera iz njene zakladnice ljudskih pesmi, ki jih že celo večnost zbira in vživeto prepeva. Če smo se na Kneblovi, tudi zaradi neke posebno ostre smotke, spočetka spraševali, ali ne gre za sarkastičen performans, potem nejeverno hihitali in nazadnje rezgetali, je streznitev sledila v liku Kathleen Yearwood. Kanadska kantavtorica, ki sicer pravi, da zna spravljati ljudi v jok, bi s svojim okornim kitarjevanjem in neveščo rabo efektov spravila v jok kvečjemu kakega ljubitelja starih kitar, k predčasnemu zračenju sluhovoda – mora, teženje? Da, a z zrnom soli, prosim! – pa je veliko prispeval tudi skoraj nabožni podton Kathleeninega “eteričnega” vokala. Štiri histeričarke, dve varietejski plesalki, pojoča mamca in pojoča nuna? Vsekakor bolje kot kazačok v Franci na balanci.
