Performans:
Petja Grafenauer, Zoran Srdić Janežič,  Simon Macuh (SLO): Mojca, ne jezi se

Performans Marcela Duchampa z Evo Babitz, ki ga je dokumentiral Julian Wasser, je bil uprizorjen v Pasadena Museum of Art leta 1963 ob retrospektivni razstavi M. Duchampa. Performans, bolj znan kot Igra šaha z golo modelko, je buril duhove že od časa nastanka. Petja Grafenauer, Simon Macuh in Zoran Srdić Janežič so si ga zamislili v malce spremenjeni obliki – tokrat z namizno igro človek ne jezi se.

Družbenokritični poudarek performansa se navezuje na moralizirajočo noto ljubljanske mestne svetnice, ki je v lanskem letu dvakrat napadla kulturne institucije glede razkazovanja golih, polgolih oz. razkritih ženskih teles in ji je performans Mojca ne jezi se tudi posvečen.

V performansu se glede na Duchampovega vloge preobrnejo: pozicijo moči sedaj predstavlja ženska, ne priviligirani beli moški umetnik, ki kot avtor z vzvodi nadzora diktira situacijo. Nagota kiparjev ob oblečeni kuratorki ponuja v premislek tudi upodabljanje in uprizarjanje moške golote in izziva dvolično konvencionalno prepričanje o tem, kam sodi in kam ne sodi (ženska) nagota. Tu ni transformacije od dejanskega (nagota, prikrajšanost za oblačila) k idealu (golota), t.j. v idealno umetniško obliko, ki je gradila žanr akta zahodne tradicije, danes pa neovirano in brez ugovorov političnih elit ostaja v službi reklamnih oglasov in še česa. Ne, to je dejanska in resnična nagota, skozi katero trije nastopajoči zavzemajo držo zagovarjanja umetnosti, v okviru katere je bila ženska golota v Sloveniji v letošnjem letu že večkrat javno obsojena.

Nastopajoči in avtorji performansa Mojca ne jezi se:

Dr. Petja Grafenauer (1976, Ljubljana) je kuratorka, publicistka, urednica in predavateljica, ki je v letu 2013 zaposlena kot kustosinja v MGML v Ljubljani. Ukvarja se predvsem s sodobnim slikarstvom in konstrukcijo diskurza v sodobni umetnosti. Med letoma 2005 in 2006 je vodila kulturno redakcijo Radia Študent, od leta 2007 do 2009 je bila kuratorka Galerije Ganes Pratt v Ljubljani. Od leta 2005 predava zgodovino sodobne umetnosti na Visoki šoli za umetnost Univerze v Novi Gorici. Redno sodeluje z SCCA-Ljubljana in je sourednica revije Likovne besede. Leta 2008 je izšla njena monografija Aleksij Kobal, leta 2010 pa je uredila knjigo Avtentični interes (izbrani zapisi Zdenke Badovinac). Kot kuratorka je sodelovala pri projektih Nove tendence (UGM, 2010), Hočemo biti svobodni, kot so bili očetje (MGLC, 2010), 28. grafični bienale: Matrica: nestabilna realnost: 6 opic, 300 kuvert in 1 ljubezen: “Nepopolno kot vedno” (2009) in 16. slovenska kiparska razstava (2012). V letu 2013 samostojno pripravlja še razstavo Ignacija Uriarteja v Galeriji ŠKUC in razstavo Igorja Eškinje v Galeriji Alkatraz.

Zoran Srdić Janežič (v koprodukciji z Zavodom GULAG), kipar (Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Ljubljana), vizualni umetnik in lutkar, deluje na področju sodobne umetnosti: performansa, kiparstva, risbe, grafike in knjige umetnika. V svojem delu ga zanima predvsem humor, ki ga uporablja, da poudari nevralgična mesta v našem vsakdanjem življenju in svetovnih trendih. Pogosto uporablja teoretične koncepte sodobnih filozofov na področju vizualne umetnosti. Kot performerja ga zanimajo javne skulpture in njihove funkcije v javnem prostoru (Javni kipi, 2011), body art (estetizacija, gnusnost in mitizacija telesa, Corpus Indeterminata, 2010) in javne intervencije (Javna branja, 2011–v teku). Zaposlen je kot oblikovalec lutk v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Njegova dela so bila razstavljena na 14 samostojnih in 32 skupinskih razstavah v Sloveniji. Razstavlja tudi v tujini, je ustanovitelj mednarodnega kiparskega festivala Metamorfoze, s sodelavci umetniki je ustanovil Modri krog (organiziranje razstav od leta 1999), ki je predhodnik umetniške skupine Gulag intervencije.
http://gulag.si/

Simon Macuh (1971, Celje) je končal Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (akademski kipar) in Filozofsko fakulteto v Ljubljani (univerzitetni diplomirani filozof) ter je samozaposlen v kulturi. Deluje na področjih performansa, kiparstva, videa ter interakcije med prakso in teorijo. Formalno in vsebinsko raziskuje družbene odnose, tako da se izrazito posveča delu znotraj skupin ali se povezuje s posamezniki in skupinami. Svoje delo vidi kot gradnjo socialne skulpture, ki se od primera do primera začasno manifestira v javnih ali zasebnih prostorih. To povezovanje življenja in dela beleži v različnih medijih, s katerimi eksperimentira.

Koprodukcija: Zavod GULAG

Koncert:
Ženska sekcija Theremidi Orchestra (SLO)
Ženska sekcija Theremidi Orchestra bo za Rdeče zore pripravila poklon skladateljicam elektronske glasbe iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja kot so Daphne Oram, Delia Derbyshire, Else Marie Pade, Eliane Radigue in ducat drugih.

Teremidi je s povezavo na računalnik ali MIDI glasbeni instrument nadgrajeno in razširjeno osnovno senzorsko vezje, teremini, ki je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja nastalo kot stranski produkt pri razvoju radia in velja za enega prvih elektronskih glasbil ter je po vsej verjetnosti edino elektronsko glasbilo, na katerega se igra brez dotika.

Zasedba Theremidi Orchestra je pred dobrim letom nastala iz udeležencev delavnice Teremini in teremidi fizični vmesnik v organizaciji Ljudmile. Je avdio-vizualni orkester, ki ustvarja tako slike kot brneče, hreščeče in hrupne zvoke. A tu ne gre le za avdio-vizualni performans, marveč za stav, ki simpatizira tako z aktivizmom, družbeno angažiranostjo, etiko “naredi sam” in feminizmom. Prek reciklaže neuporabnih predmetov v antene raziskujejo elektromagnetna polja in proizvajajo zvok, ki nasprotuje izčiščenemu, zloščenemu, hegemonskemu mainstream zvoku.

Ženska sekcija Theremidi Orchestra nadaljuje z delom matične skupine, ki je do danes nastopila že dvanajstkrat na različnih medijskih festivalih, delavnicah in prireditvah. Ženska sekcija izpostavlja ženske predstavnice, ki tudi v današnjem svetu tehnologije mnogokrat ostajajo pozabljene in spregledane. Prvič so v tej postavi nastopile oktobra 2012 v Kiberpipi na dan Ade Lovelace, ki velja za pionirko v računalniškem programiranju.

Zasedba: Tina Dolinšek, Ida Hiršenfelder, Saša Spačal in Robertina Šebjanič

Povezava: wiki.ljudmila.org/Theremidi_Orchestra/Women_Section

Maneki Nekoč (A)
Graški Maneki Nekoč je ženska glasbena zasedba s pomenljivim imenom – maneki-neko je namreč japonska keramična mačka, ki naj bi prinašala srečo. Članice Maneki Nekoč se spogledujejo s feminističnim in punk gibanjem riot grrrl iz devetdesetih, ki se je borilo proti seksizmu in zavzemalo za prodor ženskih glasbenic in umetnic. Kljub idejnemu simpatiziranju z gibanjem pa se glasbeno Maneki Nekoč od njega precej razlikujejo, saj niso tako udarne, temveč bi jih lahko uvrstili v alternativno pop-folk glasbo. Odrsko kilometrino dekleta nabirajo predvsem po avstrijskih odrih, septembra 2012 pa so samoizdale prvenec Put the cat among the pigeons.

Zasedba:
Christina Lessiak: vokal
Daniela Oberndorfer: kitara, melodika
Sarah Schöberl: klaviature
Angelina Gross: harmonika, vokal

Povezave:
manekinekoc.com
facebook.com/pages/maneki-neko%C4%8D/215860755109641
myspace.com/manekinekoc
youtube.com/manekineko

DJ in VJ program
Revoltaža Vol. 4 z Zadrugami Female’s’Cream
Doria Šafik je v zgodnjih petdesetih vodila prizadevanja za pravice žensk v Egiptu. Borila se je proti britanski okupaciji in vodila kampanjo za opismenjevanje žensk. Ženske imajo v Egiptu volilno pravico prav zaradi nje. Letos je največja egiptovska parlamentarna stranka, Muslimaska bratovščina, ukazala izbris teksta o Dorii ter njenih slik iz učbenikov.

Medtem egiptovske ženske že dve leti vztrajajo na ulicah in se borijo za svobodo. Ženske so postale kolateralna škoda arabske pomladi. Štiri od petih udeleženk protestov so bile tako ali drugače napadene, a vseeno še naprej krvavijo za svobodo.

Tudi v vseslovenski vstaji proti političnim in kapitalskim elitam ženske igrajo postransko vlogo. Govorci gibanj in iniciativ so moški, gosti televizijskih oddaj so moški, udeleženci javnih tribun so moški, pisci manifestov so moški, avtorji alternativ, objavljanih v nacionalnih tiskanih medijih, so moški.

Revolucija ženskam obrača hrbet, zato nič več brez nas.
Nibeye (mixcloud.com/nibeye)
Nina Hudej (soundcloud.com/huda)
Miss K (soundcloud.com/karinbossman)
Damaris (soundcloud.com/damariska)

Revoltaža je cikel elektronskih avdio-vizualnih dogodkov, ki vam razbijejo še zadnji dvom o tem, da je moška okupacija glasbenih struktur in procesov posledica družbenih neenakosti med spoloma in ne prileganja biologije na kitaro, dirigentsko palico ali mešalno mizo.

Vstopnina: 5 €
Soorganizacija: Zadruge, Female’s’Cream

Program 14. mednarodnega feminističnega in queerovskega festivala Rdeče zore je dostopen na spletnih straneh festivala.

E-pošta: rdece.zore@gmail.com
Spletna stran: rdecezore.org
Blog: rdecezore.blogspot.com
Facebook skupina: facebook.com/groups

Odnosi z javnostmi:
Maja Podržaj, tel. 041 800 995
Tamara Klavžar, tel. 040 531 778
Ana Makuc, tel. 041 287 222

Avtorica plakata: Nives Marković

Soorganizacija: ŠKUC-Kulturni center Q-Klub Tiffany, Galerija Alkatraz, Galerija Mizzart, Kiberkino (Kiberpipa), Zadruge Female’s’Cream, A-Infoshop, Cafe Open

Koprodukcija: GRRRLS Kulturverein Graz (Gradec), KUD Transformator, Ljudmila, ljubljanski laboratorij za digitalne medije

Zahvale: MSUM, Zavod za kulturo Delavski Dom Trbovlje, Šentjakobsko gledališče, ŠENT, Tosama, Bunker, Apcom, ŠKUC, Zavod K6/4, Klub Monokel in vsi, ki ste s svojimi prispevki omogočili izvedbo letošnjega festivala!

Organizacija: KUD Mreža, Masarykova 24, 1000 Ljubljana kudmreza.org