Glasbeni izraz Ruins Matador je izrazito svojski in sodoben, zaradi svoje brezkompromisnosti pa precej hermetičen. Post-rockovski minimalizem je cepljen s sodobno, svobodno elektroniko (glitch, elektroakustika), celotno ploščo pa preveva eksperimentalni duh zasedb iz preloma sedemdesetih v osemdeseta, denimo Cabaret Voltaire. Kompozicije niso podvržene klasičnemu dramskemu loku, temveč je osnovno gonilo repeticija: na osnovne vzorce RM nanašata vedno nove zvočne nanose in občasne ambientalne intervencije. Dvojec le l. 2002 nastopil na Klubskem maratonu Radia študent, v l. 2005 izdal dolgometražni prvenec, ki mu je predhodil vrsta malih plošč. Poleg nastopov na domala vseh domačih odrih, sta Ruins Matador nastopala tudi na tujih odrih; po Nizozemski ob Marku Breclju in na nemških odrih, med drugimi l. 2006 v Berlinu v okrilju projekta Ljubljana-Berlin Soundbridge/Zvočni most 2006.
Priznani glasbeni kritik Janez Golič je za revijo Muska l. 2006 med drugim zapisal slednje: Statična, linearna recitacija Žige Predana dopušča neskonèčne možnosti glasbene spremljave. Mimo repetitivne vloge basa je vse ostalo odprto, in tu Ruins Matador izkažejo domišljijo in glasbeno odprtost. Uporabljajo širok nabor zvokov in vrsto glasbil, a obenem so podvrženi skupnemu razpoloženju. V okrnjeni izvedbi (zgolj z basom in bobni) bi Ruins Matador ostali zasidrani v darkerskih osemdesetih, tako pa se močno posodobljeni in kar je morda najpomembneje, ne pripadajo nobeni žanrski smeri. Uspeli so ustvariti relativno izvirno glasbo, ki bi lahko našla svoje mesto tudi izven naših meja. Na primer v tradicionalno naklonjeni Nemčiji. Kajti, če bi že moral iskati vsaj ohlapne primerjave, bi jih našel prav v tistih nemških izvajalcih, ki uspešno, pa čeprav kontraverzno, združujejo dva pola – temelje položijo s pravimi instrumenti, na katere igrajo repetitivno in nedoživeto, med tem ko »živo« komponento pravzaprav dodajajo digitalni izvori. Če dodamo še »brezizrazno« recitacijo, so Tarwater in To Rococo Rot vsaj formalno tu nekje z Ruins Matador. Mimo domoljubnih čustev si drznem zapisati, da jih Ruins Matador po raznovrstnosti celo prekašajo.
Zasedba:
Žiga Predan – vokal, kitara
Peter Ličen- bobni
Diskografija:
Serija malih plošč: Before the end of present; Destination Tokyo; Bonnie and Clyde (2003 do 2005)
The Girls Seem Happy The World Seems Dead (Amitie, 2005)
Obalni dvojec Dance Mamblita se je rodil na pogorišču benda Valter brani Sarajevo in po nekaj poskusih ugotovil, da sta dva inštrumenta in dve glavi povsem zadosti. Sledil je prvenec, ki se je zaradi neposrednosti in brezkompromisnosti zapisal med najboljše plošče lanske diskografske sezone. Po nesreči, ki ju je začasno vrgla iz tirnice, sta Dance Mamblita ponovno v sedlu najvišjega oblaka na nebu. En boben, en bas ter kopica izkušenj, ki se udejanjajo v odličnih besedilih, vpetih v energičnost punka, pokončno hardcore držo ter seksapil rokenrola. Minimalizem, narejen z ljubeznijo. Pred kratkim sta Dance Mablita nastopila na festivalu Art & Music v Puli, smo pa le streljaj daleč od njune nove plošče …
Povezava:
dancemamblita.com
Zasedba:
Andrej Šik- vokal, bas
Boris Beštjak- vokal, bobni
Diskografija:
Dance Mablita (samozaložba, 2008)
Različni izvajalci: Klubski maraton 08 (Radio Študent, 2008)
Prost vstop.
Organizacija: Menza pri koritu.
