Aleksandrinke, Slovenija 2011, 94 minut
Režija: Metod Pevec
Fotografija: Mišo Čadež
Montaža: Janez Bricelj
Glasba: Aldo Kumar
Zgodba o aleksandrinkah je zgodba o boleči, skoraj izključno ženski emigraciji. Zaradi revščine in fašistične asimilacijske politike so Vipavsko dolino vse do druge svetovne vojne množično zapuščali predvsem mladi ljudje. Moški so odhajali v Argentino, od koder pa se niso vračali, dekleta in žene so odhajale v Egipt, največ v takrat bogato in kozmopolitsko Aleksandrijo, kjer so ostale tudi več desetletij kot dojilje, varuške, gospodinje. Številne so se vrnile prepozno, da bi lahko doživele svoje lastne otroke in svoj dom, dobesedno svoj, saj je bil ta največkrat odplačan prav z njihovim denarjem.
Dojilja, varuška, sobarica, pa tudi prva spremljevalka egiptovske kraljice Faride, najbogateša tujka v Egiptu: vse so bile slovenske Aleksandrinke. Velike, včasih tragične zgodbe, v katerih se usodno soočita ženska in svet, ko še nihče ni slišal za feminizem.
Biografija režiserja:
Metod Pevec je diplomant filozofije in komparativistike na FF v Ljubljani, filmski in tv režiser, scenarist, pisatelj in igralec. Kot režiser in scenarist se podpiše pod celovečerne filme: Carmen (1995), Pod njenim oknom (2003), Estrellita – pesem za domov (2007), Hit poletja (2008), Lahko noč, gospodična (2011) in Aleksandrinke (2011).
Izjava režiserja:
»Dorica Makuc je nesporno pionirka v raziskovanju življenja aleksandrink. Ona je opravila najbolj trdo in garaško delo, saj je začela v času, ko je bila tematika veliko bolj nedostopna kot danes. Zato je njeno delo podvig, o tem ni dvoma. Tisto, kar je mene že v knjigi fasciniralo, pa ni bilo to, da je mati pustila otroka doma in šla za dojiljo drugam. Ko sem se pogovarjal z otroki in gojenci aleksandrink, sem ugotovil, da materinstvo ni nekaj nespornega in ženski prirojenega. To je romantična utvara. Zlahka se zgodi, da ženska izgubi materinstvo in materinski čut ter, nasprotno, da ga lahko uresniči na otrocih, ki niso njeni. To je danost, a se lahko izživi na napačnem naslovu. Aleksandrinke so izživele materinstvo z drugimi otroki in v drugem okolju, s tem pa so se usodno spremenile. Lahko bi govorili celo o nekakšni notranji poškodbi. In ta zamenjava me je najbolj šokirala, ko sem srečeval gojence, ki imajo nežnejše spomine na svoje varuške kot na svoje matere. In nasprotno, ko sem se pogovarjal z biološkimi otroki aleksandrink, ki jim doma ni uspelo spoznavati, kakšen je pravzaprav materinski odnos. /…/ … iz fenomena aleksandrinstva razberemo, da ženska preprosto ni bila več samo ženska, kot so si jo do takrat v patriarhalnem kontekstu predstavljali. Nenadoma ženska ne skrbi več za dom, otroke in moža, ampak dobi vse razsežnosti, ki so jih do takrat pripisovali moškim. Tudi ženska je torej lahko gosposka, bogata, samostojna, odloča o vsem in prevzema funkcijo gospodarja. Ženska je v tem kontekstu postala revolucionarka, presegla je patriarhalni vzorec, v katerem je bila prisiljena živeti do takrat. In sem sodijo tako lepe stvari kot tudi deviacije … «
(Metod Pevec, režiser in scenarist)
V filmu nastopijo:
Matilda Vidmar / Doroteja Arčon / Lidija Susič / Marija Pirnat / Sabina Šušmelj / Danilo Skomina / Marija Saksida / Magda Ibrahim / Vana Silič / Butros Butros-Gali / Michel Perez / Michael Haag / Dr. Ellis Douek / Claudia Roden / Roger A. Barcilon / Izidor Birsa / Gilberto Civardi / Sonja Gabrijelčič / Vera Sulič / Silvester Furlani / Zlatko Romih / Peter Zorn / dr. Alojz Zorn / Franc Lukežič / Savica Bonutti / Irene Cossutta / Franc Faganel / Nadia Farag Badawi / Margarita Žorž / Pepca Taylor / Zdravka Peters / Charles Peters / s. Martina Arhar
Zanimivosti o snemanju:
Dokumentarni film o Aleksandrinkah je nastajal dve leti, več kot 40 ur dokumentarnega gradiva s pričevanji aleksandrink ter njihovih gojencev in potomcev je bilo posnetih na lokacijah v Sloveniji, Italiji, Egiptu, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Za potrebe filma so bile odkupljene pravice za uporabo starih arhivskih filmov o Egiptu (British Pathe, Global Image). Uporabljeni so tudi odlomki iz filma Žerjavi letijo na jug avtorice Dorice Makuc.
Film je uspel zabeležiti le tri zadnje in prave Aleksandrinke, ki so odšle na delo v Egipt, zato se je bolj usmeril na generacijo njihovih otrok, ki danes živijo v Vipavski dolini, in varovancev, ki so se razkropili povsod po svetu. Varovanci imajo v spominu materinsko pozorne in požrtvovalne ženske s posebno slovansko toplino. Otroci Aleksandrink se spominjajo predvsem hrepenenja po mami in odtujenosti. Zgodovinski kontekst Aleksandrije v filmu pojasnjuje Michael Haag, avtor več knjig o Egiptu in še posebej o Aleksandriji.
Povezava:
www.emotionfilm.si/filmi/aleksandrinke
Prost vstop
Organizacija: Menza pri koritu
