V dvajsetih letih 15. stoletja je Masaccio naslikal prve slike, strogo podrejene linearni perspektivi. Kot manifest še posebej izstopa Sv. trojica iz leta 1428. Njegove slike so bile natančne tudi z vidika upoštevanja človeške anatomije. Daleč od tega, da bi bile po tem letu vse slike v celoti zveste linearni perspektivi in človeški anatomiji. Vendar pa bi za poklicnega umetnika Zahodne in Srednje Evrope očitna negacija teh dveh principov poslej pomenila toliko kot profesionalno diskvalifikacijo. Kaj takega so si slikarji privoščili šele proti koncu 19. st., po tem ko je industrijska revolucija močno zmanjšala pomen rokodelcev, na katere so bili do tedaj razredno vezani tudi poklicni umetniki. Manifestno pa sta več očišč v sliko vpeljala šele Picasso in Braque na začetku 20. st.

Kako razložiti 450-letno vztrajanje linearne perspektive in zvestobe človeški anatomiji kot samoumevno privzetih postavk pogleda? Gre za pogled, ki vsakega usmerja v ciljno točko očišča in mu pripisuje notranji anatomski ustroj. Očitno sta bila principa linearne perspektive in anatomije skladna s temeljnimi postavkami pogleda na svet, ki se je skozi omenjeno obdobje uveljavljal in uveljavil kot prevladujoč tudi v organizacijskih načinih oblasti, menjave in proizvodnje.

Znanilec česa pa je slikarski pogled, ki ga je vpeljala zgodnja renesansa? Gre za način gledanja, po katerem je bogu odvzet neposredni vpliv na materialni svet. Vpliv božanskega na materialni svet je bil umaknjen v čas stvarjenja oziroma na vpliv preko nagovarjanja človeških duš (dokler niso razsvetljenci vpliv boga še nadalje zreducirali). Vsak posamezni pogled pa se je ujel v objektivni sklop zakonov, ki jim je podrejeno celotno stvarstvo in ki jih ni mogoče spreminjati, lahko pa jih spoznavamo in v skladu s spoznanji delujemo. Skrita predpostavka takega pogleda na svet je ideja, da je mogoče postaviti objektiven, vseprisoten, a hkrati človeški pogled; pogled, ki je seštevek in hkrati določilo vseh posameznih človeških pogledov.

Prav to pa je tudi njegova slepa pega. Ignorira namreč dejstvo, da je svet mogoče opazovati in ga razlagati vedno znova edinole s čuti, umom in izrazom posameznika, ter da vsak razlagalec svet tudi sooblikuje. (Vsak, ki se o svetu izreka ali izrazi, to neizogibno stori iz lastne pozicije.)

Vermeer, holandski slikar 17. stoletja, se je vprašanja, kaj pravzaprav vidi človeški pogled z neke posamezne točke v neki določeni smeri, lotil s pomočjo camere obscure, ki je nekakšna tehnična podvojitev človeškega očesa. Vendar Vermeer ni imel nadaljevalcev. Vprašanja so se ponovno lotili šele realisti druge polovice 19. st., Manet, Monet, Degas idr. Manifestno so postavili pod vprašaj možnost pogleda neodvisnega od osebe, ki gleda, ter s tem odprli vrata modernističnemu valu z začetka 20. st.

V kakšnih okoliščinah se umetniki omejijo na raziskovanja in variacije znotraj vnaprej vzetih osnovnih postavk pogleda na svet? V kakšnih okoliščinah pa jih preskakujejo? In, ali pogled umetnikov zgolj sledi in se prilagaja dogodkom v družbenih procesih, ali pa jih tudi napoveduje in vpliva nanje?

O predavatelju:
Julij Borštnik je leta 2007 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Trenutno piše magistrsko nalogo na podiplomskem študiju filozofije pri ZRC – SAZU. Med študijem na Akademiji je prejel mednarodno nagrado ESSL Award in študentsko prešernovo nagrado za likovno umetnost. Od leta 2003 je aktivno vključen v dejavnosti Art središča, rezidenčnega umetniškega centra, ki deluje v prostorih na Goričkem, v Prekmurju, in na Metelkovi, v Ateljeju Azil. Trenutno se ponovno intenzivneje vrača k izvajanju lastnih projektov na področju umetniškega ustvarjanja.

Prost vstop.
Organizacija: Kud Mreža